Prvi 3 dnevi prejšnjega tedna so bili normalni, veseli, komaj sem čakala vikend in 3h spinning. V četrtek sem si želela na žur, pa NIHČE ni bil za ali pa je družba odšla domov. Ampak ok, sem si mislila, tudi jaz si lahko spočijem in pogledam kakšen nemški dokumentarec.
V petek pa se že zbudim s prehladom, slabim počutjem. Bolj kot se je bližal večer, slabše sem se počutila, dobila sem vročino.. Res pa sem si želela v soboto na spinning! Zato sem bila kar slabe volje in prvič sem postala res domotožna kot mali otrok :) Domači so mi pošiljali lepe slikce s praznovanj, nekaj izmed družbe jih je šlo domov, kar je tudi v meni zbudilo željo, da bi preživela en vikend doma.
Ko sem hotela s kolesom v trgovino sem ugotovila, da ne morem odpreti ključavnice, aaaa! Kupila sem sprej, ni pomagal. Po sprej sem se tudi prvič peljala na šverc, dober občutek :)
V soboto sem se zbudila še kar prehlajena, ampak polna adrenalina, morala sem na spinning :) super glasba, družba, motivacija so me držali pokonci, da sem ga prekolesarila in se ob določenih intervalih tudi resno potrudila in naredila dober trening. Takoj po tem sma šle z Licio v mesto na obilno kosilo - v menzi se ponavadi najem za 3,6 - 4eur. Tokrat sem pojedla za 5,7 in Licia za 7,4 eur, res sma bili volčje lačni! Potem pa še doza cukra :P
Preostanek sobote in nedelja sta minila dokaj dolgočasno s slabim počutjem, skypanjem domačih (spet vsi na kupu, z bicinimi keksi, čajem in prijetnim nedeljskim popoldnevom. Jaz bi tudi!)
Ampak že je tukaj nov teden, delavci z gradbišča so mi preščipnali ključavnico, vreme je lepo in komaj čakam ta ter naslednje vikende. Ta petek se odvija dogodek za internacionalne študente; vsak mora skuhati nekaj domačega, zvečer pa 90's party.. V nedeljo grem na izlet v Köln, naslednji vikend pride na obisk Vita (komaj čakam!), še naslednji vikend prijatelj praznuje rojstni dan in sem vesela, da imam dober razlog, da spečem torto (le ukraden pekač moram nadomestiti z novim!). Potem je tukaj že december in obisk Berlina. Vsega se zelo veselim!
Danes pa upam, da se zdravje do večera toliko izboljša, da se grem ponovno preizkusit na 800 kravl. Komaj čakam, da vidim, koliko sem napredovala v 1 mesecu..
Pa še to: očitno je prva evforija nad Erasmus življenjem minila in se počutim kar rahlo naveličano sama sebe, ker nič konkretnega ne počnem. Očitno sem si dovolj spočila, da spet razmišljam, kaj se naj učim :P V Nemčiji mi je prioriteta le jezik, zato se za te izpite nimam namena vrhunsko pripraviti, sem pa že preverila domače januarske roke. Mislim in upam, da to ne bo preveč ter da se bom počutila le še boljše, ko se lotim resnega študijskega dela.
Lp!
Ni komentarjev:
Objavite komentar