Zimski semester sem se torej odločila preživeti na Erasmusu. Moja prva izbira je bil sicer Zürich, ampak me je prehitel sošolec (plavalec :)). Nadalje sem oklevala med Heidelbergom in Munchnom in Heidelberg je pristal na drugem mestu, ker smo ga nekoč (res nekoč, verjetno kar skoraj 10 let nazaj) s plavalnim klubom obiskali med tekmo v Nemčiji in mi je ostal v lepem spominu - super šoping ulica, ki se konča z veličastnim pogledom na grad. In tak je bil tudi moj prvi vtis, ko sem prispela tokrat. Z atijem sva se zvečer sprehodila po glavni ulici, ki je res nekaj posebnega. Tipična arhitektura, bari, gostilne in vseskozi pogled na osvetljen grad. Nisem ravno romantik, da bi to lahko bolje opisala :) Pridite pogledat in bo bolj jasno.
Prve 3 dni sem ostala še v hotelu, da sva uredila 1335 stvari in tudi, ko sem sama že omagala in obupala, je za vse poskrbel ata. Res zlat!!! In še enkrat hvalahvalahvala! Priznam, da so bili to najtežji dnevi, saj doma ni bilo ravno časa za poslavljanje in razmišlanje o odhodu. Tukaj pa kar naenkrat realnost, da ostanem sama, stran od Koroške, na katero sem s v dolgih počitnicah spet kar navezala. Ampak vse to so bili prijetni občutki, začetek nečesa novega, nepričakovanega in zelo dobrodošel beg od realnosti na Pravni fakultetu v Lj.
In tako sem po nekaj (ampak tudi edinih:)) solzah v soboto, 5.10., začela s 5-mesečnim izzivom.
Nadaljnja dobra 2 tedna bi lahko napisala v roman... Upam, da mi čimbolje uspe v krajši verziji.
Hitro sem spoznala nekaj ljudi in ravno to se mi zdi tukaj poseben fenomen. Tujci se med sabo zavohamo, enostavno veš, kdo ni domačin. In ker smo na začetku vsi povsem sami, se pogovor takoj razvije, izmenjajo se kontakti, ne greš več sam na kosilo, na kavo, v bazen. In tujcev je res ogromno, po drugi strani pa skoraj na vsakem koraku ugotoviš, kako je svet majhen, vedno so nekje neke povezave, isti interesi in tako se oblikuje super družba.
Prvi teden smo urejali zadeve z univerzo, poslušali predstavitve ter sami raziskovali mesto. Ob vsem tem pa eden bolj zmeden od drugega. Kdor me pozna, ve, da sem organizirana, točna... Tukaj sem zamudila že najmanj 3x, ker sem se zgubila ali nisem pogledala pravega naslova ali se mi je zgodilo kaj drugega neumnega (nazadnje še včeraj, ko sem že drugič totalno zgrešila stavbo in zamudila pol ure na tečaj nemščine, tam zgrešila predavalnico in prišla v ''pravo'' predavalnico 40min po začetku. Ko sem spregovorila, pa me profesor takoj pošlje drugam, ker sem bila predobra (dober občutek :P) za to skupino. Že danes sem izkusila krutost nemščine na ravni višje). Če pogledam z druge plati je vsak tak dogodek mini zmaga same and seboj, ker to pomeni, da nisem več noro organiziran človek, ki se mu ne more zgoditi nič spontanega in izrednega, yesss :).
Preizkusili smo tudi bistvo Erasmusa - nočno življenje. Ata, veš da se hecam al. Kot vsi ostali (bolj ali manj) normalni študentje se ob vikendih družimo zvečer; še posebej so nam všeč Irish pubi (in Jack cranberry + Hugo, njamm), bili smo na karaokah, klasičnem partyju v prešvicani luknji...
Ob vsem tem pa ogromno smeha, pozitivne energije, prijaznih ljudi, motivacije za začetek študijskega leta in v glavnem super občutkov. In polne glave zmede, novosti..
No ja, pride tam pa tam tudi trenutek, ko se spomnem na vas doma in bi rada bila tam (še posebej, ko dedi speče štrudl in mama pere), ampak jih ni veliko, ker ni časa. Ups :) Sploh pa bo marec tukaj že skoraj jutri in morem dneve tukaj res maksimalno izkoristiti.
In da ne zgleda, da počnemo vse ostalo, razen študija - predavanja so se začela šele ta teden. Vsega imam 12h na TEDEN (v Lj tudi 12h na dan!), zato imam ogromno časa za potovanja, šport in druge stvari. Jutri grem v Maastricht, kasneje imamo na voljo organizirane izlete v Koln, Stuttgart, Strassbourg, z Licio pa greva tudi v Berlin na obisk k superveleposlanici. Ampak glede na to, da študij v nemščini ne bo ravno peace of cake, bi se že zdaj najraje začela učit. Ok, drug teden pa res.
Z nemščino se na raznih uradih, bankah, trgovinah kar dobro spopadam, razumem tudi dobro, v pogovoru z družbo pa uporabljamo angleščino, ker se počutimo bolj varno :). Škoda le, da na ustnem izpitu ni mogoče odgovarjat v angleščini.
Drug teden dobim že prvi obisk, pride mama in 25 stvari iz seznama pozabljenih (pa se mi že včasih zazdi, da mame ne rabim več kot mali otrok...:) le pridi, da se izljubimo;)).
Lahko noč!
Ni komentarjev:
Objavite komentar