The GREAT day

Hallo, wie gehts? Tako napreduje moja nemščina...

Vikend sem preživela pri Viti v Maastrichtu, bilo je super! Ko sem v Hdb, se mi zdi, da udobja ne pogrešam, ampak sem čez vikend opazila, kako fajna je velika postelja, kavč, TV, čista kuhinja, veliki prostori. Ampak ker v Lj živim super udobno, mi je kar prav, da sem tukaj stiščana v majhno študentsko sobico s skupnim WCjem in tušem. Prijetno študentsko :) 

Pri Viti smo raziskale center, šopingirale, se poslavljale od njenih prijateljev, ki odhajajo na prakso v tujino (no, tu pa sem tudi spoznala, da je moja čista mini sobica pravo razkošje v primerjavi z nekaterimi študentskimi hiškami ali štalami v Maastrichtu, fuj), veliko sem kuhala (Čimprej želim v kakšen kratek kuharski tečaj, saj me to res zelo veseli) in počivala. Očitno sem od dogajanja v Hdb kar utrujena, saj sem cel petek ležala na kavču brez potrebe po premikanju. Grozno, ampak super. 

Ko sem se v nedeljo vračala, se je začel verjetno najsabši dan oz dva do sedaj. Saj nič resnega, pač pa zgolj malenkosti, ki te zlahka pripeljejo do slabe volje. 

1. Vlak je zamujal 20min, kar je pomenilo, da ne ujamem busa v Hdb do študentskega doma. 

2. Internet na telefonu ni delal, skoraj tudi ne telefonski signal in nisem mogla preveriti ostalih busov

3. Vlak je bil nagužvan do konca, vroč, nič zraka, res sem se počutila slabo.

4. V Hdb zamudim bus za 1min in moram vzeti taksi, ki ni poceni

5. Že na poti mi piše Italijanka, če lahko preživi večer v mojo sobi, ker njej ne dela internet. Seveda ji dovolim, čeprav sem si želela, da si v miru razpakiram in opravim ostale stvari

6. Ko pride v sobo, ugotovima, da tudi meni ne dela internet (nočna mora zame!)

7. Hočem zamenjat baterijo v polar traku, mi ne gre in ne gre...čez pol ure mi le uspe (vmes zamešam staro in novo baterijo in delam vse na pamet)

8. Želim prilepit poster na steno, spet ne gre, zato ga pustim, ker bi ga sicer verjetno čez 3min raztrgala.

9. Ob skoraj 22.00 začnem telovadit, ko mi mama piše, kje sem, da sem ji obljubila Skype ob 21.00. Seveda se počutim grozno, ker sem pozabila, ampak kaj naj, če pa itak INTERNET NE DELA! 

Nato vsaj zaspim v sekundi že pred 00:00 :)

10. V ponedeljek me zbudi sms ob 9.19 in si mislim ok, vstanem, ura je že dovolj, naspala sem se dobro za naporen teden. Ko si nardim zajtrk vidim, da je ura šele zdaj 9.00 :) Nokia seveda ni smart phone in ura se ni prestavila avtomatsko, bila sem jezna brez razloga. Ali mogoče zaradi prikrajšane 1h spanca..

11. Internet še vedno ne dela 

12. Za konec pa samo še grozno slabo počutje z nekaj vročine, tako da se nisem niti učila (pa sem si po tako dolgih počitnicah res že želela :))..  

Zvečer sem vseeno šla na spinning, bilo je grozno, hotela sem že nehat, ampak mi je bilo preveč nerodno kar oditi. Na koncu me je trener pripravil še do tega, da sem naredila vaje za moč in me pohvalil pri neki vaji, češ, poglejte, to zmorejo pa samo dolgoletni plavalci :) yessss (bila je samo stretching vaja in kdor me pozna, ve, da sem kot hlod...). 

In s tem se je dan končal celo zelo dobro (še vedno brez interneta :))

Danes, v torek, sem se res učila, v nemščini mi gre dokaj počasi, ampak če uspem delati sproti, mislim, da ne bo težav. Po 2-urnem predavanju sedaj sedim v Starbucksu in čakam na ogled filma Gravity v kinu.

Preostanek tedna bo zelo nagužvan: jutri se učim, grem na Deutschkurs, spinning in večerno pijačo. V četrtek imam 4 ure predavanj, nakar pride mama, komaj čakam :). Priznam, da mi je bilo prve dneve kar v napoto pomisliti, da me pride kdo od domačih obiskat, saj sem se odlično vklopila v okolje in me domač pridih samo zmede in mi vrne misli, kako bo spet doma, ko se vrnem. Ampak zdaj se obiska zelo veselim (pa ne samo zaradi dedijevga štrudla). 

V četrtek se začnejo tudi Halloween žurke. Nekam gremo, ne vem še kam, ker ima vsak pajzl svoj dogodek. 

Petek, sob, ned vsak dan plavam, ker je do petka bazen zaprt, preostanek dneva se razvajam z mamo, zvečer pa verjetno spet solo program.

To je verjetno to za ta teden.. Lp

SwimSwamSwum

Ker se v prvih tednih dogaja toliko novega in ker imam pred ponedeljkovim zakljuckom 4-mesecnih pocitnic casa na pretek, se spet oglasam. Tokrat o temi, ki me posebej navdaja z energijo in dobrimi obcutki:

Kot bivsi plavalki mi od konca kariere nekaj manjka. Kdor je bil sam sportnik, verjetno dobro pozna obcutek. Obcutek zmage samega nad seboj...

Ze pol leta razmisljam, da se zacnem ukvarjati s triatlonom. Pa niti slucajno resno, kakor je to zgledalo pri plavnaju, tokrat samo zase, ko in ce imam cas. Na pomlad sem misel hitro opustila, ker me je  izpitno obdobje (spet) totalno posrkalo vase.

V Nemciji pa sem najprej spoznala Italijanko, ki je odlicna studentka in poleg trenira se triatlon. To je bila kot strela v glavo, ces, zakaj ona zmore, jaz pa ne. In nato sem kar hitro poslala mail bivsemu trenerju, ki je bil sam triatlonec ter mi je svetoval, kako trenirati. Odlocila sem se, da treniram med studijskim letom 5x na teden, Matija pa mi je svetoval se vsak dan 20-30min vaj. Ker imam se vedno nekaj tezav s kolenom, zaenkrat le plavam in kolesarim (spinning). Ne veselim se trenutkq, ko vkljucim se tek, nocna mora! 

Svoje odlocitve sem tako vesela, da imam noro veliko motivacije :) (minila sta sele 2 tedna in upam, da motivacijska krivulja ne bo sla (strmo?) navzdol. Upam, da ohranim dovolj energije, da nadaljujem s programom tudi med napornim studijem ali pa da vse izvajam prilagojeno, ce ne bo slo drugace). Dokler ne tecem, plavam 3x tedensko po 3km, pocasi dvignem razdaljo na 3,5, spinning 2x po 1,5h ter vsak dan izvajam telovadbo. Po vsaki vadbi se pocutim super! Se posebej, ko sem lena ali utrujena, a se "moram" zmigat. Obcutek po tem je nepopisen. Kot vcasih odlicno odplavan trening. Na spinningu nas vodi triatlonec, ki je 'zival'. Ampak ker je v ekipi tudi nekaj drugih ocitno dobrih sportnikov, te skupina potegne in se 'zgonis' do konca. Tudi trener te vzpodbuja, popravlja tehniko, pohvali in se dela norca, kako da ne zasvicam, ce pa delam tako dobro (sredina odlicna pohvala od simpaticnega coacha :)). Seveda svicam zelo, ne vem kaj on vidi in ne vidi :). Tudi izbor glasbe je odlicen, vse je kar malo addictive.. Po spinningu naredimo se 20min raztezanja in vaj za moc (predvsem plank na 101 nacin). Z veseljem zamenjam ponedeljkov in sredin vecer v pubu za tole... 

Tudi pri plavanju se tam pa tam najde se kaksna dodatna motivacija, ko srecas nekoga, ki zna plavat. Sicer pa sama primerjam case, pulz ter spremljam napredek. Po eni strani je tezko, ker case primerjam s tistimi v casu kariere, po drugi strani pa vidim, da sem veliko hitrejsa kot ostali triatlonci :) (ampak mrtvi se na koncu stejejo in na koncu pride na vrsto tek...). 

Zaenkrat mi vse to pomeni le vecjo motivacijo za rekreacijo (saj sem sicer pozimi super lena) upam pa, da grem v prihodnje tudi na kaksno tekmo in se preizkusim med ostalimi rekreativnimi triatlonci. 

Zmešano-fajni-nepričakovani 3 tedni

Še hitro druga objava, ker sem naslednje 4 dni v Maastrichtu na obisku pri Viti (komaj čakam!)..

Zimski semester sem se torej odločila preživeti na Erasmusu. Moja prva izbira je bil sicer Zürich, ampak me je prehitel sošolec (plavalec :)). Nadalje sem oklevala med Heidelbergom in Munchnom in Heidelberg je pristal na drugem mestu, ker smo ga nekoč (res nekoč, verjetno kar skoraj 10 let nazaj) s plavalnim klubom obiskali med tekmo v Nemčiji in mi je ostal v lepem spominu - super šoping ulica, ki se konča z veličastnim pogledom na grad. In tak je bil tudi moj prvi vtis, ko sem prispela tokrat. Z atijem sva se zvečer sprehodila po glavni ulici, ki je res nekaj posebnega. Tipična arhitektura, bari, gostilne in vseskozi pogled na osvetljen grad. Nisem ravno romantik, da bi to lahko bolje opisala :) Pridite pogledat in bo bolj jasno.

Prve 3 dni sem ostala še v hotelu, da sva uredila 1335 stvari in tudi, ko sem sama že omagala in obupala, je za vse poskrbel ata. Res zlat!!! In še enkrat hvalahvalahvala! Priznam, da so bili to najtežji dnevi, saj doma ni bilo ravno časa za poslavljanje in razmišlanje o odhodu. Tukaj pa kar naenkrat realnost, da ostanem sama, stran od Koroške, na katero sem s v dolgih počitnicah spet kar navezala. Ampak vse to so bili prijetni občutki, začetek nečesa novega, nepričakovanega in zelo dobrodošel beg od realnosti na Pravni fakultetu v Lj.
In tako sem po nekaj (ampak tudi edinih:)) solzah v soboto, 5.10., začela s 5-mesečnim izzivom.

Nadaljnja dobra 2 tedna bi lahko napisala v roman... Upam, da mi čimbolje uspe v krajši verziji.

Hitro sem spoznala nekaj ljudi in ravno to se mi zdi tukaj poseben fenomen. Tujci se med sabo zavohamo, enostavno veš, kdo ni domačin. In ker smo na začetku vsi povsem sami, se pogovor takoj razvije, izmenjajo se kontakti, ne greš več sam na kosilo, na kavo, v bazen. In tujcev je res ogromno, po drugi strani pa skoraj na vsakem koraku ugotoviš, kako je svet majhen, vedno so nekje neke povezave, isti interesi in tako se oblikuje super družba.
Prvi teden smo urejali zadeve z univerzo, poslušali predstavitve ter sami raziskovali mesto. Ob vsem tem pa eden bolj zmeden od drugega. Kdor me pozna, ve, da sem organizirana, točna... Tukaj sem zamudila že najmanj 3x, ker sem se zgubila ali nisem pogledala pravega naslova ali se mi je zgodilo kaj drugega neumnega (nazadnje še včeraj, ko sem že drugič totalno zgrešila stavbo in zamudila pol ure na tečaj nemščine, tam zgrešila predavalnico in prišla v ''pravo'' predavalnico 40min po začetku. Ko sem spregovorila, pa me profesor takoj pošlje drugam, ker sem bila predobra (dober občutek :P) za to skupino. Že danes sem izkusila krutost nemščine na ravni višje). Če pogledam z druge plati je vsak tak dogodek mini zmaga same and seboj, ker to pomeni, da nisem več noro organiziran človek, ki se mu ne more zgoditi nič spontanega in izrednega, yesss :).

Preizkusili smo tudi bistvo Erasmusa - nočno življenje. Ata, veš da se hecam al. Kot vsi ostali (bolj ali manj) normalni študentje se ob vikendih družimo zvečer; še posebej so nam všeč Irish pubi (in Jack cranberry + Hugo, njamm), bili smo na karaokah, klasičnem partyju v prešvicani luknji...
Ob vsem tem pa ogromno smeha, pozitivne energije, prijaznih ljudi, motivacije za začetek študijskega leta in v glavnem super občutkov. In polne glave zmede, novosti..

No ja, pride tam pa tam tudi trenutek, ko se spomnem na vas doma in bi rada bila tam (še posebej, ko dedi speče štrudl in mama pere), ampak jih ni veliko, ker ni časa. Ups :) Sploh pa bo marec tukaj že skoraj jutri in morem dneve tukaj res maksimalno izkoristiti.

In da ne zgleda, da počnemo vse ostalo, razen študija - predavanja so se začela šele ta teden. Vsega imam 12h na TEDEN (v Lj tudi 12h na dan!), zato imam ogromno časa za potovanja, šport in druge stvari. Jutri grem v Maastricht, kasneje imamo na voljo organizirane izlete v Koln, Stuttgart, Strassbourg, z Licio pa greva tudi v Berlin na obisk k superveleposlanici.  Ampak glede na to, da študij v nemščini ne bo ravno peace of cake, bi se že zdaj najraje začela učit. Ok, drug teden pa res.

Z nemščino se na raznih uradih, bankah, trgovinah kar dobro spopadam, razumem tudi dobro, v pogovoru z družbo pa uporabljamo angleščino, ker se počutimo bolj varno :). Škoda le, da na ustnem izpitu ni mogoče odgovarjat v angleščini.

Drug teden dobim že prvi obisk, pride mama in 25 stvari iz seznama pozabljenih (pa se mi že včasih zazdi, da mame ne rabim več kot mali otrok...:) le pridi, da se izljubimo;)).

Lahko noč!

Blog ja/ne??

Hallo :)

Kje naj začnem...

Pred dnevi se mi je pojavila ideja, da bi po zgledu nekaterih znancev tudi sama začela pisati blog, ker opažam, da zadnje čase objavljam ogromno slik in post-ov (Dedi: ''objav''). Očitno želim izkušnjo iz Heidelberga deliti kar s celim svetom, tako je super. Predvsem pa, ker bo z organizacijskega vidika tako lažje, saj vedno ni časa (pa se predavanja šele začenjajo...), da sproti odpisujem na vse maile prijateljev in sorodnikov in jih obveščam o dnevnih zadevah. Z blogom bom opravila svojo ''obveznost'' lažje, bolj specialne verzije bodo pa še vedno na mailu ;)
Za piko na i pa je poskrbela italijanska prijateljica Licia, ki mi je včeraj (brez da bi vedela, o čem razmišljam!) predlagala, naj začnem pisati.

Vesela sem torej odločitve, da z vami delim dogajanje v Heidelbergu ter da bom v prihodnje tudi sama lahko prebrala svoj dnevnik.

Pozitivni komentarji so zaželjeni :)

Lp