The (almost) end

Well... It's been a long time since I've written here. There are only 2 weeks left and I need to write (probably) my last post.

The second semester was way ''calmer'' than the first one, but it was still fun, beautiful and worth experiencing.

- We have travelled a bit; Zürich, Luxembourg, Frankfurt, Berlin and home every(!) month from Jan - May - but I'm glad I finished almost all of the exams and can finish bachelor this september and got rid of braces.
In Berlin I met father and mother came to visit me for a short time in Hd; both were happy moments which reminded me that going home will have some advantages ;)

 

(Luxembourg)

(Frankfurt)

- Drink some better stuff as Jack Daniels and ate good food, which is very important..

 

(Omar cooked their typical dish from Saudi Arabia, Ana prepared cheese pancakes and buckwheat ''štruklje'')

- Started hanging out at Neckarwiese, smoked some shisha; mother still really proud on that...)

- And watched soccer the last month. Finale was awesome, I suppose I will never be in the winner country of WM anymore (or maybe slovenian team improves so much...). It was also the one and only moment when german system doesn't work as perfect as it should - table reservations didn't work (well, there were mostly not germans responsible for that), bars full of people, security could hardly have some control, no taxis from midnight till early morning or moonliners (night buses), but bikes still all locked (wasn't me checking..), professors unable to keep their mind concentrated on the lecture and probably not everyone was at work on time the next day..

Apart from that I did some sports; march - a very lot, april - a lot, may - hardly something, june - very close to nothing, but now I am swimming regularly again. I am taking part in the relay of Heidelbergman (triathlon) and will have to swim 1,6km in a scary dirty river (I guess there are also crocodiles in there, because the green parrots fly around everywhere in Hd). But swimming makes fun (until the cramps come and sun burns your skin...). I am also discovering some new cycling roads and enjoying the nature, which is not that bad here around as I first thought.

At the moment I'm keeping myself busy with studying for the last exam at the home uni, writing thesis and trying not to miss anything because of that. Sometimes I forget about ''If you don't go, you don't have a story'', but it turns out again and again to be true. 

So, if Im not with friends, to lazy to study, not swimming.. then I just lie on the hammock (prevod: viseča mreža :)) and watch the sunsets. They are the most beautiful ones. 

I am looking forward to spend the last weeks as good as possible - there are already goodbye parties on the event-list, friends from Slovenia comes to visit me, we will visit Omar in Freiburg and probably travel to Bodensee.

Apart from people I met and developed a special friendship, I will miss those sunsets, enormous amount of free time, casual easy meetings, funny and relaxing trips, meeting new people, friendly and happy german people on the streets (who spontaneously return you a smile), the view on the castle  and ''Alte Brücke'', Neckarwiese, swimming pool (+the old guy, who invited me to a dance with him, so nice!), my every week flat bike road, surprisingly good Pizza, terrible pasta (!), the best Hugo, triathletes on every step, amazingly easy erasmus exams and more and more... 

Negative experiences are rare, but I tried to take the positive out of them and learned a lot.  

I will leave enriched with many experiences, some tears, happyhappyhappy memories and a lot of new songs on my playlist, which will always remind me of my staying in Hd :)! 

Kaj zdaj?

Halllllo

Bin wieder zurück.. Izpitov je konec, poizpitna rehabilitacija počasi uspeva.
Tokrat je bilo vsega preveč. V določenem trenutku spoznaš svoje meje in se moraš iz situacije kaj naučiti. Potovanje domov sredi največje ''štale'' definitivno ni bila rešitev, tudi izpita doma se (verjetno) nista oba izšla po pričakovanjih. Prihod domov je bil samo moteč dejavnik, nič ali minimalno časa za druženje, prijatelji so me videvali na cesti, jaz pa ignorantsko zaprta v sobi (ter kljub temu nisem imela časa naštudirat vse do konca!). Nekaj sem se trudila športat, pa je tudi to bila bolj muka kot karkoli.

Izpiti so se sicer začeli bombastično, še oktobra si nisem predstavljala, da bom sposobna opraviti (ustni) izpit v nemščini. Zdaj v roki držim Scheine z najboljšo oceno :). Za en izpit sicer še vedno trepetam, ostalih 6 pa sem opravila ok ali nad pričakovanji.

Kako naprej? Nimam pojma. Drug teden imam še en koncentriran Kurs, potem 2 meseca nimamo predavanj ali drugih obveznosti. V začetku marca se selim v stanovanje, pomagat mi prideta Kaja in ata, proti koncu marca moram spet domov. Vmes se mogoče lotim pisanja diplomske naloge ter študija za majske/junijske izpite doma. Ne vem še, ali naslednje leto vpišem absolventa, se vpišem na drugo stopnjo doma ali se prijavim za llm v tujini (favorit). Zato želim zaenkrat slediti izpitom tudi doma, čeprav bo to spet mesarska varianta, ki jo moram dobro premislit. But...anything is possible? :)

Upam, da v prihodnjih dneh energy level spet napolnim na  120% ter začnem uživat trenutek. Potem zgornji plani niti ne bodo več relevantni, prava izbira se bo pojavila, ko bo čas :P

Zdaj pa letim na vrhunski brunch, lp! :)

Aja, še to - v začetku tedna sem prvič po poškodbi (pol leta!) tekla, sicer le rahel jogging, samo da sem poskusila. Najprej ni šlo, ker imam v glavi blokado in avtomatsko ''krumpam''. Nato pa sem poskusila v klanec navzgor, kjer je noga veliko bolj stabilna in zdaj lahko tečem tudi po ravnem; je celo bolje kot hoja...
Občutek je bil fenomenalen, spet lahko ujamem bus in v upanju čimprej začnem zares teči.
Imam le še en problem - iz teka se ne morem na ''hop'' ustaviti na mestu. Zavorna pot je malo daljša :)


Verjetno že 30. ogled mesta kot turistka :)

Tut brez štroma se da študirat:

Pot do železniške postaje v Klagenfurt; cesta čez Holmec zaprta, ampak prevozna :)

 Domač kruh!

Pogled iz sobe:

Vse ok, če se čez 3 ure ne pojavi kontra učinek energy drinkov:

The end of december already?

Z vseh strani me preganjate, naj že nekaj napišem.. Zadnja 2/3 tedni so bili mešanica vsega, zato za pisanje ni bilo časa ali volje. Zdaj sem v knjižnici, kjer knjiga postaja dolgočasna, zato napišem kratko poročilo :) (ki ne bo kronološko)

Najpomembnejša novica je, da ostajam v Heidelbergu tudi drug semester in sem zelozelo vesela. Nimam pa še pojma, kaj to pomeni za nadaljni študij doma. Eno leto gor ali dol niti ni važno...

Prejšni vikend sva bili z Licio v Berlinu: malo nas je zafrknilo vreme (Xavier), malo zdravje, zato sva uživali v muzejih (jaja, resno) in šopingu. Videli sva, kje dela naša veleposlanica, spoznali njeno ekipo in bili nastanjeni v rezidenci, super hiška. Čas je bil končno tudi za kuhanje in dolgo spanje.. 

Definitivno grem na pomlad nazaj, da si ogledam vse, kar nama sedaj ni uspelo (beri, skoraj cel Berlin :)). Smešna je bila vrnitev v Heidelberg, ker sva bili v Berlinu obe nekam zadržani, ne prave volje; takoj ko sva stopili z vlaka pa sva ugotovili, da se počutiva kot doma in se celo razveselili vrnitve v najine lovely rooms. 

Prejšnji teden sem bila na ortopedski kliniki na pregledu kolena, kjer so ugotovili, da imam delno strgano sprednjo križno vez in predpisali 3-mesečno intenzivno fizioterapijo. Upam, da se ravnotežje in  gibljivost do takrat izboljša in se navadim gibanja v takšnem stanju. Če lahko Lindsey Vonn smuča z isto poškodbo, bom verjetno tudi jaz ok:) Želim si čimprej teči. Smučanja in teka na smučeh pa žal letos ne bo.. 

Glede ostalega nič novega.. še vedno športam, včasih delam tudi skupne treninge plavanja (1h) + spinning (1,5h) in se razen krčev v nogah počutim odlično! Ta teden sem začela tudi s celodnevnimi obiski knjižnice, se bolje počutim zunaj kot v minisobici. Pa še Weihnachtsmarkt je direktno pred vhodom :). Nevarno se vzpenja tudi želja in število žurk, še dobro, da grem kmalu domov. 

Dedi, včeraj sem bila na božičnem koncertu v cerkvi :) (Zadnji dve sliki)

V petek, 20.12. pridem z vlakom (čimdlje od letala!) do Celovca in ostajam doma do enkrat po novem letu, najkasneje do 6.1. 

Lp

Back on track

Evo me, na hitro.

Vse je spet po starem - dobro počutje, zdravje super, treniram in uživam na polno. (posledično tudi umiram od utrujenosti na polno)

Prejšni teden smo v petek imeli international dinner, vsak je prinesel nekaj iz svoje države; jaz domačo salamo, ki jim je bila zelo všeč. Super se je skladala s srbskim ajvarjem in rakijo.. Preostanek noči smo preživeli naokoli, spoznavali zanimive ljudi; ena najboljših noči do sedaj.
V nedeljo sva z Licio odšli v Stuttgart (ker sem na žalost zafrknila s prijavo na izlet v Köln). Našli sva prvega kuhančka (ki je bil neverjetno močen, ali pa sma bili midvi preveč utrujeni. Na vino vsekakor nisem odporna. Druga zgodba je mogoče pri Jacku :)). Kljub temu, da je bilo vse zaprto, sva maksimalno uživali, si privoščili nedeljsko kosilo in ogled Mercedez muzeja.. kar zanimiv.

Ta teden sem začela s plavanjem v ponedeljek ob 7.00 in večernim spinningom isti dan. Super feeling, razen celotedenskih krčev v nogah!
Ostale dneve sem preživela na univerzi ali študirala doma. Praznovali smo rojstne dneve, se srečali v naši Dirtykitchen, šli na večerjo, gledali filme v kinu ali doma.. Kar nekaj aktivnosti, ki jih moram počasi omejiti z alkoholnega in študijskega vidika..
V petek zvečer je prišla Vita; paše imeti nekoga ''domačega'' ob sebi. Pa tudi sicer mi obisk veliko pomeni. V soboto sva uživali po ''babje'', šopingirali (obe sva kupili oblekce:)), zvečer pa žurali. Kar nekaj stvari nama je ostalo za ogled danes, ampak... ponoči sva prišli domov dokaj pozno, jaz sem šla plavat ob 9.30 (s presenetljivo dobrim občutkom!), nato pa sva ob 1 ''zajtrkovali'' palačinke - končnoo. Potem sva namesto ogleda mesta raje zaspali, zakaj pa ne.

Zdaj pa za knjige..

Lp

Nothingspecialweek

Nova objava, novo razmišljanje..

Prvi 3 dnevi prejšnjega tedna so bili normalni, veseli, komaj sem čakala vikend in 3h spinning. V četrtek sem si želela na žur, pa NIHČE ni bil za ali pa je družba odšla domov. Ampak ok, sem si mislila, tudi jaz si lahko spočijem in pogledam kakšen nemški dokumentarec.
V petek pa se že zbudim s prehladom, slabim počutjem. Bolj kot se je bližal večer, slabše sem se počutila, dobila sem vročino.. Res pa sem si želela v soboto na spinning! Zato sem bila kar slabe volje in prvič sem postala res domotožna kot mali otrok :) Domači so mi pošiljali lepe slikce s praznovanj, nekaj izmed družbe jih je šlo domov, kar je tudi v meni zbudilo željo, da bi preživela en vikend doma.
Ko sem hotela s kolesom v trgovino sem ugotovila, da ne morem odpreti ključavnice, aaaa! Kupila sem sprej, ni pomagal. Po sprej sem se tudi prvič peljala na šverc, dober občutek :)
V soboto sem se zbudila še kar prehlajena, ampak polna adrenalina, morala sem na spinning :) super glasba, družba, motivacija so me držali pokonci, da sem ga prekolesarila in se ob določenih intervalih tudi resno potrudila in naredila dober trening. Takoj po tem sma šle z Licio v mesto na obilno kosilo - v menzi se ponavadi najem za 3,6 - 4eur. Tokrat sem pojedla za 5,7 in Licia za 7,4 eur, res sma bili volčje lačni! Potem pa še doza cukra :P
Preostanek sobote in nedelja sta minila dokaj dolgočasno s slabim počutjem, skypanjem domačih (spet vsi na kupu, z bicinimi keksi, čajem in prijetnim nedeljskim popoldnevom. Jaz bi tudi!)

Ampak že je tukaj nov teden, delavci z gradbišča so mi preščipnali ključavnico, vreme je lepo in komaj čakam ta ter naslednje vikende. Ta petek se odvija dogodek za internacionalne študente; vsak mora skuhati nekaj domačega, zvečer pa 90's party.. V nedeljo grem na izlet v Köln, naslednji vikend pride na obisk Vita (komaj čakam!), še naslednji vikend prijatelj praznuje rojstni dan in sem vesela, da imam dober razlog, da spečem torto (le ukraden pekač moram nadomestiti z novim!). Potem je tukaj že december in obisk Berlina. Vsega se zelo veselim!

Danes pa upam, da se zdravje do večera toliko izboljša, da se grem ponovno preizkusit na 800 kravl. Komaj čakam, da vidim, koliko sem napredovala v 1 mesecu..

Pa še to: očitno je prva evforija nad Erasmus življenjem minila in se počutim kar rahlo naveličano sama sebe, ker nič konkretnega ne počnem. Očitno sem si dovolj spočila, da spet razmišljam, kaj se naj učim :P V Nemčiji mi je prioriteta le jezik, zato se za te izpite nimam namena vrhunsko pripraviti, sem pa že preverila domače januarske roke. Mislim in upam, da to ne bo preveč ter da se bom počutila le še boljše, ko se lotim resnega študijskega dela.

Lp!